Na terapevtskih srečanjih se uporablja model Relacijske paradigme, ki jo je razvil dr. Christian Gostečnik. Nadalje sledi razlaga tega modela:

Relacijska družinska terapija, temelji na premisi, da ponavljajoči se vzorci odnosov v človeškem doživljanju, kot so doživetja iz zgodnje mladosti in zlasti temeljni afekti, ki se pri tem ustvarjajo, izhajajo iz temeljne potrebe po ohranitvi, kontinuiteti, povezanosti, pripadnosti osebnemu svetu odnosov, saj le-ti predstavljajo varnost in domačnost, pa čeprav so velikokrat zelo boleči in travmatični. Kot trdi avtor te terapije, dr. Christian Gostečnik, gre pri tem za primarne konstitutivne afektivne odnose, iz katerih je sestavljena psihična struktura posameznika, partnerjev in družine, ter jih zato vedno znova iščejo in na novo ustvarjajo. Ti afektivni odnosi in mentalne vsebine, ki so z njimi povezane, se ohranjajo na osnovnih relacijskih mehanizmih projekcijske-introjekcijske identifikacije ter kompulzivnega ponavljanja, ki strukturirata in sta obenem konstitutivna elementa ter ohranjevalna mehanizma človeške psihične strukture.

Tu sta zato mehanizma projekcijske-introjekcijske identifikacije in kompulzivnega ponavljanja bistvena za razumevanje vseh nivojev posameznikove psihične strukture. Zato tudi terapevt najprej usmeri svoje strategije in intervencije na sistemski nivo in šele, ko tu ne uspe, ko uvidi, da je temeljni afekt in afektivni psihični konstrukt usidran globlje, potem počasi, taktno in z veliko mero empatije kot neke vrste “psihični arheolog” počasi prodira globlje v interpersonalni in nazadnje intrapsihični nivo posameznika, partnerjev in celotne družine.